Več kot pol stoletja je animirani film obstajal izključno kot film za otroke. Temu splošnemu prepričanju (predsodku?) najširšega občinstva in (neumni?) drži velike večine kritikov niso mogli do živega ne Winsor McCay, ne Hans Richter, ne Victor Eggeling, ne Alexandre Alexeieff, ne Len Lye. Stanje se je začelo spreminjati šele po koncu druge svetovne vojne: Jiřà Trnka in Stephen Bosustow sta postavila prelomne temelje, Norman McLaren se je dokopal do svetovne slave, rojeva se zagrebška šola, prihajajo Poljaki in za njimi vse več inovatorjev z vseh koncev planeta, moderna reducirana animacija postaja enakopraven "jezik" klasični polni animaciji itd.
Vendar pionirji niso pozabili na otroštvo: ne glede na resne in zapletene probleme, ki so jih prvaki "odraslega" risanega, kolažnega in lutkovnega animiranega filma zastavljali in reševali v svojih projektih, so večje ali manjše dele svojega opusa vendarle posvetili najmlajšim, najbolj zahtevnim gledalcem. Lepo je videti, kako otroke z vsega sveta s teh koncev nagovarjajo Vukotić, Mimica, Muster, Petričić, Ćirić ...
Tako je bilo ustvarjeno pomembno ravnotežje. V vsakem izmed nas je košček, ki noče odrasti. To je dragulj, ki se ne bo nikoli nagubal in osivel. Zaradi tega koščka je vsem malo lepše — in cel naš svet je videti malo manj "odrasel" ...
Ranko Munitić